V tem tednu sem na resorno, da ne rečem (pro) feministično Ministrstvo, ki mu poveljuje Anja Kopač Mrak, poslal moje predloge v povezavi z novim Družinskim zakonikom. Od 31. maja do 31. julija je namreč v javni razpravi predlog novega Družinskega zakonika. In glede na to, da sem se kot aktivni udeleženec in samostojni nosilec dveh referendumskih kampanj precej angažiral, da imajo otroci moškega očeta in žensko mamo, torej (dvostarševsko) družino, se še vedno čutim poklicanega – tudi strokovno –,  da kot občan (in kot strokovnjak) podam svoje pripombe in pomisleke.

Moje pripombe niso konceptualne narave, kljub temu, da mislim, da je koncept sedanjega Družinskega zakonika napačen. Moja temelja pripomba leti na 2. člen Družinskega zakonika, ki definira družino. Ta člen, ki govori, da je družina lahko tudi življenjska skupnost z enim staršem (ali drugo odraslo osebo) in otrokom protiustaven – beri: 2. člen je v nasprotju z Ustavo.

53. člen Ustave namreč govori o zakonski zvezi in družini na tale način: “Zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev. Sklene se pred pristojnim državnim organom. Zakonsko zvezo in pravna razmerja v njej, v družini in v zunajzakonski skupnosti ureja zakon. Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.”

Kaj pravi ustava RS?
Ustava je bila pred 25-imi leti pisana tako, da se je referirala/nanašala na še sedaj veljavni ZZZDR (iz leta 1976). Piscem Ustave je bilo jasno, kaj za družino pomeni – ker: v 2. členu ZZDR piše: “Družina je življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo.« Da gre pri družini za dva/oba starša in ne samo za enega (niti za eno odraslo osebo), je razvidno iz 3. člen ZZZDR: (1) Zakonska zveza je z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene. (2) Pomen zakonske zveze je v zasnovanju družine.”

Roman Vodeb (foto: STA).
Roman Vodeb (foto: STA).

Konceptualne ideologinje – beri: emancipirane (pro)feministične karieristke, ki so za nameček po navadi še ločene (tako kot sama ministrica Anja Kopač Mrak) – spet (že tretjič) hočejo na vsak način redefinirati ustavno natančno definirano (dvostarševsko) družino. V skladu s feministično ideologijo hočejo spremeniti definicijo družine, torej, da so tudi enostarševske (razdrte) “družine” družine. Feministke so dosegle, da so (srednje)šolski učbeniki kontaminirani s to spodletelo dikcijo, torej, da so tudi razdrte (enostarševske) “družine” še vedno družine, saj so “reorganizirane”.

Moj poudarek tokratnega pisanja je v tem, da je takšna (retroaktivna, torej vnazajska) intervencija v Ustavo pravno nevzdržna, absurdna. Ustava se referirala na ZZZDR, ki je govoril (in še vedno je v veljavi) o dvostarševski družini …

Zame osebno je grozljivo, da si tak pravni zdrs privošči predsednik Vlade Miro Cerar, ki je – če se ne motim – pred 25-imi leti pomagal pri nastajanju/pisanju slovenske Ustave. Tudi minister za pravosodje Goran Klemenčič, ki ministrici in Družinskemu zakoniku “drži štango”, bi moral vedeti, da nek (družinski) zakon(ik) pač ne more učinkovati na Ustavo na tak način, kot ima ambicije nov Družinski zakonik oziroma ideologinje tega zakon(ik)a.

Kdaj bodo v razlago posegli ustavni sodniki?
Sprašujem se, ali parlament/Vlada ne premore ustavnih pravnikov, ki bi razložili, da nek (družinski) zakon(ik) ne more spreminja oziroma redefinirati Ustave (v tem primeru družine). Tak “salto mortale” je pravno nevzdržen, absurden – ampak to naj razložijo kompetentni ustavni pravniki. Ker, če se to ne bo zgodilo še pred burno jesensko parlamentarno razpravo, bodo to “družinskemu ministrstvu” in Cerarjevi Vladi “razložili” ustavni sodniki (še pred grozečim tretjim referendumom na to občutljivo družinsko temo).

Na resorno ministrstvo sem v svojih predlogih oziroma kritikah opozoril še na eno pomembno temo. Namreč pojem psihosocialne “strokovnost” in načelo “otrokovih koristi” v primer “koroških dečkov” (in tudi “prekmurskega dečka”, ki ga mediji ne upajo obelodaniti) postal vprašljiv. Tudi laična javnost je na primeru nesrečnih “koroških dečkov” eklatantno spoznala, da psihosocialna oziroma CSDjevska “stroka” vendarle ni tako strokovna, kot se – ob izdatni podpori matične fakultete (FSD) – razglaša.

Kakšno moč in oblast imajo Centri za socialno delo?
Skozi psihoanalitični vidik se da v tej slovenski psihosocialni kvazi-stroki zaznati precej latentnega sadizma – v smislu: “Mi – na CSD (in FSD) – imamo moč in oblast; mi vemo, kaj je strokovno in kaj je v največjo korist otrok!” Zato sem ministrstvu oziroma zakonodajalcu predlagal, da se v slovensko paradigmo psihosocialne pomoči vpelje inštitucija nekakšnega (nevtralnega) “strokovnega razsodišča”, s katero bi si pomagali in CSDji (in predvsem nebogljeni vpleteni, z otroci in starši na čelu) in tudi sodišča, ki naj bi bila po novem kompetentna za dodeljevanje otrok v rejo. Ravno latentni sadizem psihosocialne stroke in CSDjev (v katerih je 95% žensk) je nekaj, česar se moramo (najbolj) bati.

Roman Vodeb (foto: STA)
Roman Vodeb (foto: STA).

Odsotnost postkonvencionalnega moralnega razsojanja, kot bi rekel Lawrence Kohlberg)  hromi vse tiste družbene podsisteme oziroma odseke družbe, v katerih imajo ženske večino. In psihosocialna stroka je dobesedno zasute z moralno spornimi ženskami, ki v kritičnih trenutkih ne znajo (postkonvencionalno) moralno razsojati. Psihoanaliza/Freud svari, da imajo ženske šibkejši Nadjaz (to je psihična instanca, ki je odgovorna za moralno razsojanje in pečenje vesti). In prav (pod)sistemi v katerih dominirajo in številčno prevladujejo ženske lahko kolpsirajo in zapadejo v kaos. Da ženska rabi “gospodarja” nas je svaril prav Freud (in legendarni psihiater Janez Rugelj). Ženske v omenjenem resornem ministrstvu zelo ponesrečeno “smetijo” po družbi in jo spotikajo. In naloga moralno odgovornih moških je, da se ne uklonimo feminističnemu enoumju. Mogoče ne bi bilo slabo, da se – ko se zamenja sedanja ministrica (ali Vlada) – resorno  ministrstvo preimenuje. Osebno svetuje, da se iz imena črta vsiljeni dodatek “… in enakih možnosti” – ker: spola (moški in ženske) imata različne možnosti, ker nista enaka; in tudi nobenega Urada za enake možnosti ne rabimo.

Roman Vodeb

Ni komentarjev

PUSTITE KOMENTAR